Velikokrat si je Maks zaželel, da bi vedel, kolikokrat je že premeril pot med domom in cerkvijo. Da gre v tisoče, je premišljeval, kaj v tisoče, v desettisoče. Sosed Rudl mu je nekoč dejal, da bi zagotovo prišel okoli sveta. In prav s to potjo je povezan tudi njegov prvi spomin. Z dedom sta se prav počasi vzpenjala v breg, on pa se je s celo roko oprijemal njegovega kazalca. Bal se je, da bo zdrsnil po strmem bregu navzdol in se kotalil vse do njihove hiše in še naprej. Kmalu pa je ded za vedno izginil iz njegovega spomina. Da je odšel k farni cerkvi počivat, so mu dejali.

Potem je začel hoditi k cerkvi z očetom. Vedno ga je prevzela zanj tako mogočna cerkev, visoka lipa in velik, pokrit prostor pred vhodom. Rad je pogledal navzdol na njihovo kmetijo, ki je bila vgnezdena na koncu široke doline, vse naokoli nje pa so se raztezali travniki, gozdovi in nekaj njiv. Kadar je bil oče dobre volje, ga je popeljal še naprej na vzpetino nad cerkvijo, mu pokazal ceste, ki so se tam...