Če bi morala v enem samem stavku povedati, kaj mi pomeni velika noč in kaj je bistvo moje vere, bi izbrala stavek iz preroka Izaije: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,5). Bog sam je stopil med nas in postal eden od nas, tudi v trpljenju. Ni prišel kot »deus ex machina«, ki vse razreši kot čudež, ampak je šel po poti nas ljudi, po poti vsakega od nas. Prišel je v naše konkretno življenje in vanj prinesel neko popolnoma novo razsežnost in veliko upanje. Ni odpravil trpljenja, ampak ga je osmislil. Pogosto nam je to težko razumeti, lahko samo verujemo in upamo, da Kristus s svojim trpljenjem osmišlja tudi naše življenje in trpljenje.

Svet, v katerem živimo, je poln najrazličnejšega trpljenja. Za marsikatero smo si morda sami krivi, veliko pa je trpljenja, ki bi ga težko povezali s krivdo. Trpljenje je del naše usode. Včasih lahko človek samo obnemi ob vsem, kar se mnogim ljudem dogaja. Ni čudno, če se vedno znova ljudje sprašujejo: »Zaka...