Južna Amerika vedno preseneča, pozitivno ali negativno. Zanjo so značilna protislovja. Opazovalci od zunaj radi govorijo o njeni zemljepisni in kulturni eksotičnosti. Elementi, ki so jo rodili in jo še danes sestavljajo, so res raznoliki: bogate avtohtone večtisočletne kulture, španska različica grško-rimsko-judovsko-krščanske civilizacije, afriške prvine. Predvsem prva dva sta bila in sta še močno navzoča po dolgih stoletjih medsebojnega spajanja. Afriški element je šel manj v globino, na površju pa je ponekod zelo viden (npr. plesi, brazilski karneval itd.). V 19. stoletju so na južnoameriške obale pripljuskale vse svetovne ideologije, ki so se potem v 20. stoletju skušale polastiti duše njenih narodov in z različnimi uspehi občasno to tudi dosegle. Velik vpliv na ves iberijski svet v Ameriki je imel seveda hegemon s severa, Združene države Amerike, ki so do danes premočno pogojevale vse južnoameriško dogajanje. Upravičeno se lahko sprašujemo o stični točki vseh teh prvin in o rezultatu tega stika, ki gotovo še ni dokončen.