Praznik sv. Jožefa je bil v slovenskih deželah stoletja praznik. Spominjam se, da moj oče na ta dan še v trdnem komunizmu, bil je čevljar – privatnik, ni delal. Vajenci so lahko ostali doma. Delavnica je bila uradno odprta, dejansko pa zaprta, saj je na vratih visel listek, da je ≫mojster≪ na malici, v trgovini … Tiste dan v njej ni bil niti pol ure. Država še božiča ni pustila praznovati, kaj šele sv. Jožefa. Formalnosti je bilo zadoščeno, oče pa je ohranil osebno čast.

Tudi mesto je bilo tisti dan praznično. V njem so po maši postopali okoliški pražnje oblečeni kmetje in jezili oblast. Še danes imam pred očmi njihove značilne težke površnike, mnogi so imeli na nogah zloščene škornje. Zvečer smo za mamin god godovali. Skromno, vendar prisrčno: nekaj suhega mesa, prvi regrat, za mene so ga delali z oljem, oni so ga jedli s slanino, bel mlečen kruh in domače vino. Ko so na letošnji praznik sv. Jožefa ljubljanski zvonovi vabili k maši, so se mnogi spraševali, zakaj tako zvoni...