Dragoceni so ljudje, ki znajo poslušati in se vživeti v drugega.

Na to, kako dragoceno je imeti ramo, na katero se lahko nasloniš in razjočeš, sem pomislila, ko mi je znanka pripovedovala o svojem odnosu do hčerke. Prav nič se ne vmešava v njeno življenje, pusti ji, da gre svojo pot, ki je včasih morda drugačna, kot bi si zanjo želela. Svojo vlogo mame vidi v tem, da ponudi hčerki ramo, ob kateri se lahko razjoče in ob kateri je lahko iskrena do sebe. Nič drugega, samo to. Ne zasipa je z nasveti in ukazi, kaj in kako naj kaj naredi. Ne postavlja ji pogojev. Hčerka je odrasla in se mora sama odločati. Pravi, da ne želi hčerki povedati nič drugega kot: »Tukaj sem, rada te imam.«

Lepo mi je bilo poslušati to mamo in želela bi, da bi mnogi ljudje imeli takšno mamo. V marsikaterem trenutku bi jim bilo laže, če bi imeli takšno ramo, ob kateri se lahko razjočejo, nič več.

Verjetno je res nekaj najtežjega poslušati jok nekoga, ki je v stiski. Vse bi naredili, samo...