V 5. vrstici 19. poglavja Janezovega evangelija da Poncij Pilat pokazati množici prebičanega in s trnjem okronanega Jezusa. »Ecce, homo!« vzklikne pri tem, kot bi hotel reči: »Poglejte, saj je v resnici le človek, najsi vam je tvezil karkoli.« Drugače rečeno: »Glejte, tole je človek, nič več kot tole, kar vidite pred sabo, saj lahko potipate, nič posebnega, še malo in ga že ne bo več. To je vse.« Toda ta demonstrativni, dokončni odgovor nas v resnici ne postavlja na konec, temveč na začetek. Na vsakem do smrti izmučenem telesu so tudi sledi nekdanje lepote, slutnje, kako je nekoč žarelo; ostanki raztrganih upanj in izmaličene sanje o večnosti. »Kam je šlo vse to? Zakaj je šlo? Zakaj je sploh bilo?« se zabijajo v nas vprašanja kakor žeblji. »Glejte, človek!« mogoče slišimo takrat, a v nas – pa ne v naših mislih, ampak v naših kosteh – zazveni: »Kaj je človek?« Pilat je pokazal na človeško resničnost, a tu se pravo vprašanje šele začne zastavljati. Vprašanje za vse čase, ki vedno znova zahteva odgovor, a se z nobenim ne izčrpa. Vprašanje, iz katerega v nekem smislu izvira naše življenje. In ki tako suvereno, pa čeprav boleče jemlje smisel starim in novim utopijam o dokončni razrešitvi te uganke in sodobnim, iz omejenosti znanstvenega uma zraslim futurističnim utopijam o novem bitju, ki ga bomo ustvarili in ki nas bo preseglo, o postčloveku. Postčlovek? Post – kaj, za božjo voljo?