Kot je znano, so v zadnjih dvajsetih letih izšla v Sloveniji menda vsa zanimiva literarna dela, ki so bila napisana v eksilu. Toda skupni literarni opus eksilantov se zaključuje šele ta čas. Gre za roman Poslednji deseti bratje, ki ga je napisal prozaist, dramatik, pesnik, esejist Zorko Simčič, izšel pa je pri založbi Beletrina. Simčič se je sicer iz Argentine vrnil v Slovenijo že leta 1994, toda roman je v osnovi napisal v deželi pod južnim križem. To je eminentno delo o naši emigraciji, se pravi pripoved o slovenskih ljudeh, ki so se po koncu druge vojne z zmago revolucije in vzpostavitve komunističnega sistema morali izseliti na tuje, najprej v zahodne evropske dežele in od tod v Argentino, ZDA, Avstralijo, na Japonsko. Kot nobenemu piscu doslej se je Simčiču v tej obsežni knjigi (čez 700 strani) posrečilo upodobiti to neverjetno množico izgnancev … po vsem zahodnem prostoru, kot ga doslej tako nazorno še nihče, ki piše slovensko, ni vzpostavil kot dogajalno prizorišče.