Obeta se najtežji mandat v zgodovini samostojne Slovenije Prve predčasne državnozborske volitve v zgodovini samostojne Slovenije, ki so se zgodile decembra lani, so prinesle enega največjih pretresov na slovenskem političnem prizorišču. Tri dosedanje parlamentarne stranke so namreč izgubile tozadevni status. Pri tem je še posebej pomemben »izbris« iz parlamentarnega prostora, ki se je pripetil dolga leta najmočnejši in najpomembnejši slovenski stranki, tj. Liberalni demokraciji Slovenije (obema njenima preostankoma). S tem se je zagotovo zaključila era neke politike na slovenski tranzicijski levici. Pojavila pa se je neka druga politika na tem polu. Oziroma bolje rečeno: stara politika v novi preobleki. Na teh volitvah je namreč relativno zmago, se pravi največji delež glasov, odnesla stranka, ki je nastala dobra dva meseca pred volitvami, tj. Pozitivna Slovenija dotedanjega (tudi prihodnjega?) ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kljub dejstvu, da je nastopila s programom, ki si ne zasluži tega imena, se pravi s sklopom ohlapnih in medsebojno nepovezanih parol, in s kandidati, nabranimi dobesedno iz vseh vetrov, med katerimi so bili v velikem deležu »prestopniki« iz drugih levih strank, je s pomočjo populistične retorike, utemeljene na »menedžerskem pristopu« in domnevnih dosedanjih uspehih glavnega protagonista, uspela prepričati največ državljanov. Pri tem se je le-ta absurdno razglašal za nepolitika, in to ob dejstvu, da je kandidiral za najpomembnejši politični položaj v državi, a mu tudi to ni škodovalo. Prej nasprotno. Ob zasičenosti ljudi z etabliranimi politiki so takšne sintagme padle na plodna tla.