»Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25).

Evangelij sem prebrala prvič, drugič, tretjič. Odložila sem ga in ponovila naslednji dan, pa še naslednji in vedno znova sem se vznemirila pri 25. vrstici. Da sem bolj natančna – besede sovraži nikakor nisem mogla sprejeti. Spraševala sem se, zakaj Jezus želi, da sovražim svoje življenje, ki je tako lepo? Zakaj mi s tako težko besedo želi nekaj povedati? Poiskala sem razlago pod opombami, ki me je usmerila v Lukov evangelij, ki pove, da beseda sovražiti v Stari zavezi večkrat pomeni manj ljubiti, a hkrati nadaljuje, da nam to ne sme prikriti radikalnosti Jezusove zahteve. No, pa sem spet v slepi ulici! Ker mi doma nihče ni znal pomagati, sem se odločila, da pokličem duhovnega očeta. Kot klic v sili, me je prešinilo, ko sem čakala na zvezo. Začela sem na prvo žogo: pozdrav in še v isti sapi mu natančno razložim problem, on pa mi z nasmehom...