Pred dobrim letom, 17. decembra 2010, je počilo v Tuniziji. Upor je v Magrebu, tj. arabsko-islamskem severu Afrike, dosegel še Egipt in Libijo, v Maroku je kralj zaradi dogajanj pri sosedih dal sam izpeljati nekaj reform, upor pa je obšel Alžirijo. Na Bližnjem vzhodu skuša zdaj sirski samodržec Bašar al-Asad zatreti vstajo z ognjem in mečem, na Arabskem polotoku pa je bila uspešna v Jemnu in Bahrajnu. Le arabsko-islamske kraljevine na tem območju so videti stabilne. V tem prispevku bomo odgovorili na vprašanje: Zakaj je do te pomladi prišlo in kakšni so njeni sadovi? Vzroki za vstajo Iz nič ni nič. Ljudje smo preveč konservativni, da bi iz ljubega miru hoteli spremembe, vanje smo (skoraj) vedno prisiljeni. Gospodarska kriza je npr. leta 2008 prisilila zahodne demokracije, da so začele sprejemati v reforme. Avtoritarni režimi v arabskem svetu, ki niso bili vajeni polagati računov ljudstvu, so raje izbrali negibnost in zatiranje. Izbira se je izkazala za najslabšo, saj je postal položaj srednjih slojev in ljudi na revnih območjih zaradi krize neznosen. Socialne razmere so postajale toliko bolj eksplozivne, kolikor bolj je bilo očitno, da ni nobene politične rešitve.