»Saj nima ničesar na sebi!« je dejal majhen otrok. »Ježeš, poslušajte glas nedolžnega,« je rekel oče; in drug drugemu so šepetali, kaj je dejal otrok. »Saj nima ničesar na sebi,« je nazadnje vzkliknilo vse ljudstvo v znameniti Andersenovi pravljici o cesarjevih novih oblačilih. V pravljici, ki je prazprav satira, ki pa je za naš slovenski tu in zdaj obenem premalo in preveč pravljična. »Kako to mislite – premalo pravljična?« boste mogoče vprašali. Kaj res niste videli še nobene korifeje, politične, gospodarske ali kulturne, stare ali mlade, seriozne ali komedijantske, kako ponosno in donosno razkazuje v javnosti svojo goloto, množica pa prestrašeno strmi v strokovno stkane vzorce na namišljeni svili njihovih oblačil in v zlate niti medijskih sleparjev na njihovih telesih? Da ne? Res je, vsakdo ima svojo intelektualno, estetsko in predvsem srčno dioptrijo; vsakdo sam zase ve, kako je s tem, a vendarle, vendarle ni vse v dioptriji! Zato pa je važno, tako zelo važno, da vsakdo res dobro pogleda in si sam odgovori, ali je pri nas sploh še kaj pravljičnega v tej podobi