Francijo navadno navajamo kot zgled najstrožje ločenosti Cerkve od države. Njena ustava iz leta 1958 določa, da je laična republika, da zagotavlja enakost državljanov pred zakonom brez razlik glede na izvor, raso ali vero in da spoštuje vsa verovanja. Zakon iz leta 1905 pa določa, da »Republika ne priznava, financira ali subvencionira nobene vere«, so pa v javne proračune »lahko vključeni izdatki, povezani s kaplanstvi, načrtovanimi za zagotovitev svobodnega izražanja vere v javnih ustanovah, kot so srednje šole, univerze, šole, oskrbni domovi, zavetišča in zapori«. Določa tudi možnost ustanovitve verskih združenj in ji daje pravno osebnost. Država ne prizna verske poroke, zakon pa jo prepoveduje, če že prej ni bila sklenjena civilna. V javnih šolah ni verskega pouka, verska svoboda pa je osnovnošolcem zagotovljena tako, da imajo za verouk namenjen en delovni dan v tednu (sreda), ko ni pouka v šoli. Prepoved financiranja iz javnih sredstev še velja, sovražnost države do Cerkva pa je...