Tisti večer sta ata in mama nekam šla in k otrokom je prišla babica, da so skupaj večerjali, pripravili torbe za jutrišnji pouk, si umili zobe in se malo pogovorili, preden so se zahvalili Bogu za lep dan in mu izročili ves svet v varstvo, da bi lahko utonili v miren sen. Za babico so bili taki večeri prav posebno lepi, saj je v tistih kratko odmerjenih minutah pogovora vedno znova začutila lepoto sveta in čudež življenja – kako je zakon narave tak, da iz malega raste veliko! Občudovala je, kako rastejo ta mala bitja, kako se razvijajo srca in možgani njenih vnukov, kar videla je, kako postajajo samostojne osebe, in z očmi ljubeče pronicljivosti je videla tudi mnogovrstne darove, ki jih je Stvarnik položil v vsakega od njih. Vsakemu posebej je želela, da bi našel svoje talente in svojo pot in postal tisto, za kar je poslan na ta svet. Rada se je pogovarjala z njimi.
»O, tole bereš,« je vzela v roke Knjigo za punce in se nasmehnila veliki deklici.

»Gotovo si se z mami že...