»Po koncu vojne je za nas zavladala grozota. /.../ Mamo in staro mamo so zaprli 7. junija 1945. Staro mamo so ubili, mama pa je po dolgem času prišla iz zapora v Šentvidu. Sam sem začel bežati čez mejo, vendar mi je to uspelo šele v tretjem poskusu. /.../ Prispel sem v Francijo. Ustvaril sem si udobno življenje, vendar pa duh očeta in misel nanj nista nikoli izginila. Vedno sem upal, da bom našel morišče, kjer so zločinci uničili življenje mojega očeta. /…/ Ko sem izvedel, da je bil zločin storjen na Starem Hrastniku, se mi je odvalil kamen z duše. Želel sem si pogledat to mesto, /.../ To sem zmogel šele 4. oktobra 2010.« Tako je Franc Turšič iz Begunj pri Cerknici, ki živi v Franciji, opisal tragedijo svoje družine leta 1945. V nedeljo, 26. februarja, je v Begunjah pri Cerknici opravil simbolni pogreb svojega očeta. Župnik Maks Ipavec je blagoslovil zemljo z očetovega grobišča in grob Turšičevih. Mašo je daroval Jože Turinek. O pomenu tak...