»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mt 9,7)

Kot da Bog sporoča svojemu stvarstvu vse, kar mu ima sporočiti – »njega poslušajte«. Sporoča meni, enemu majhnemu delčku celote, to je to. Ni mu potrebno razlagati; kar je povedal, je dovolj jasno. Niso potrebni dodatni podnapisi. Mislim, da vsak razume. V celem evangelskem odlomku bi lahko prebrali samo ta stavek in bi nam bilo sporočeno vabilo današnje nedelje.

Problem pri meni nastane, ker se večkrat ne zavedam, kje mi govori On. Kje naj slišim Jezusa, Božjega Sina? Ali se delam neumnega ali pa sem neumen?

Jezusa zagotovo ne slišim ob glasnem nabijanju muzike, s slušalkami v ušesih, ker mi višina glasnosti in glasba ustvarjata zgolj prijetno razpoloženje. Jezusa ne slišim niti pri gledanju televizije, posebej če preklapljam s kanala na kanal in iščem vsebino, ki me bo napolnila – in še kar upam, da ne bom razočaran. Jezusa ne slišim v preklinjanju, v prepiru, v jezi, v lenobi, v jamranju, v obtoževa...