Mama Mateja in oče Tomaž Klinar se večkrat utapljata v delu, z dogovarjanjem, prilagajanjem in potrpežljivostjo pa se da urediti, da življenje teče brez večjih pretresov. S hčerami preživijo veliko lepih trenutkov, posebej ko skupaj smučajo, kolesarijo, gredo v hribe in celo na turno smuko ali v kraško jamo. Najstarejša Neža je srednješolka (2. letnik gimnazije in Konservatorija za glasbo), Jerca obiskuje 8. razred OŠ (tudi osmo leto sodobnega plesa na Konservatoriju za glasbo), Zala pa »osvaja« 4. razred (je judoistka). Pojejo v otroškem in mladinskem zboru župnije sv. Frančiška v Šiški.

Kakšni so spomini na skupne začetke?

Tomaž: Začela in živela sva z idejo, da je na svetu lepo in da je to treba še komu povedati, predvsem pa pokazati. In za to ni boljšega slušatelja, boljšega prijatelja, boljše osebe, ki ti sledi, kot so lastni otroci. S to željo in s to mislijo sva pristopila k oblikovanju družine.

Kako usklajujete svoje obveznosti in...