Neskončen blagoslov za družino je, da spremljajo starši rojstvo in razvoj otrok svojih otrok.



Pred štirimi leti se je od nas poslovila in odšla k nebeškemu očetu moja mama, ki je bila tudi babica mojima hčerkama in bi skoraj učakala rojstvo pravnukinje Tinkare. Vem, da je bila srečna, ker je imela priložnost biti »omika« dolga leta in se starati v razširjeni družini.

Bila sem ji hvaležna za vse, kar je storila, vendar pravo vrednost vsega čutim zdaj, ko sem sama v vlogi babice in varujem vnučka Aljaža. Kmalu bo star dve leti. Včasih se vprašam, kako je zmogla vse. Verjetno je deklice laže varovati kot fantke.
Ta moj mali Aljaž je zelo radoveden, hiter in iznajdljiv. Ima dosti igrač za krajšanje časa, najraje pa ima predmete, ki jih uporabljamo odrasli. Rad mi »pomaga« pri kuhanju in dediju pri njegovih opravilih. Zelo naju ima rad in je srečen, ko sedeva k njemu na tla, da se igramo s kockami, postavljamo st...