Draga Kristina!

Ko sem te vprašal, ali bi si dopisovala, si mi rekla:
- Zakaj? Saj živiva v isti hiši!
To je že res. A to, da ljudje živijo pod isto streho, še ne pomeni, da se pogovarjajo. In tudi midva se pravzaprav ne. No, pogovarjava se, a če te vprašam:
- »Kako si?«
in ti odgovoriš:
- »V redu«,
to še ni pogovor. In če sem iskren, sploh ne vem, »kako si«!
Hvala Bogu nisi edinka, si pa prvorojenka in »tvoj svet« je vsa ta leta predstavljal velik del »mojega sveta«, zdaj pa … Prav kmalu boš stara štirinajst let in še sam ne vem, kako in kdaj so se mi vrata v tvoj svet zaprla, kot se zaprejo vrata tvoje sobe! No, saj ni tako hudo in je tudi popolnoma normalno za tvoja leta. Kot je normalno za »moja« leta, da se na drugi strani vrat sprašujem, ali ravnam prav!
Zato ti pišem. Kot se piše svetemu Miklavžu in se potem pismo pusti v peharju ali na okenski polici, da ga sveti mož najde in odnese. In odpiše, če je ravno pri volji. In tudi jaz ti bo...