»Čas leti včasih kakor ptica, včasih pa se plazi kakor črv,« je zapisal ruski pisatelj Turgenjev. To je seveda samo občutek. Čas se enakomerno pretaka iz prihodnosti v preteklost, pri tem pa pljuska ob trenutek, v katerem živimo. Njegovega toka se še močneje zavemo ob novem letu. Ko obrnemo list na koledarju, začutimo, kako nam polzijo iz rok tedni, meseci in leta.



PRVE SO BILE SONČNE
Našim davnim prednikom je čas kazalo sonce, ki se je vsak dan vzpelo nad obzorje, počasi drselo po nebu in krajšalo sence, dokler niso zlezle vase. Potem se je začelo spuščati in sence so se daljšale, dokler jih ni zabrisal mrak. Čez dolga tisočletja je človek v zemljo zapičil palico, da bi laže sledil senci in času. Potem je šlo hitreje. Na Kitajskem, kjer so izumili dežnik, papir iz bambusa in smodnik, so morda izdelali tudi prvo pravo sončno uro. V Egiptu so že pred 3.500 leti poznali ure, pri katerih so tok časa merili z doteka...