Ko sem ga prvič srečal, je bil eden izmed mnogih: fantič izza Nanosa.



Najini poti sta se zbližali v vipav­skem malem semenišču, ki se nastavlja soncu pod tem primorskim očakom. Radoživ, delaven, s posluhom za lepo. Ko je iz osnovnošolca dozorel v fanta s poklicem, z duhovnim poslanstvom, je že vedel, da umetnost, zlasti glasba, pomembno oblikuje človekovo dušo in nepogrešljivo povezuje človeške, tudi verske skupnosti.

Ko sem ga nedavno srečal, je bil sivolas mož, sedemdesetletnik. Z visokim čelom, s sinje modrimi očmi, z obrazom, čez katerega so voli časa potegnili svoje brazde, z žulji na rokah, a s še vedno mlado dušo, ki živi scela. Dasi iz dneva v dan. Tudi iz rok v usta.
Gospod Vid je imel to srečo, da ga je božja Previdnost pošiljala na delo v zakotja Gospodovega vinograda, kjer semena po naravi stvari padajo na plitva, kamnita tla. Začel je kot kaplan v Ilirski Bistrici, nato pasel duše na Pregarjah,...