»Nekoč je živel fant, ki je bil res nesrečen. Kakorkoli je pogledal, je imel res dovolj vzrokov za nesrečnost. Nihče ga ni maral – in to upravičeno, saj mu je takoj postalo vse jasno, da se je le pogledal v ogledalo. Dolga ušesa, kriv in velikanski nos, štirioglata glava, nizka postava, veliki podplati na krivih nogah, koščena ramena in šibko telo. In vedno je naredil vse narobe, vedno! Česarkoli se je lotil, vse je bilo narobe! Nič mu ni nikoli uspelo, zato se je odločil, da se ne bo več trudil, saj se sploh ni splačalo truditi, res ne. Imel je vedno tudi smolo, dogajale so se mu grozne reči, vsak dan, vedno in kar naprej kaj res groznega, in vedno samo njemu. Bil je hudoben in nesramen, imel je dolg jezik in hudobne misli, bil je poln nevoščljivosti in privoščljivosti. Druge so imeli vsi radi, kajti drugi so bili lepi, uspešni, dobri in sposobni in imeli so srečo … Vsi, samo on ne. Res, on je bil najnesrečnejši fant na svetu …«
»Ah, daj no, dovolj!« je zavpil Miha in njegova...