Nisem filmski kritik, zato o umetniški plati filma ne bom govoril. Toda če je umetnost to, kar v človeku budi strmenje nad skrivnostjo bivanja in pozitivna čustva, dviga duha in razveseljuje srce, krepi vero v človekovo sposobnost za dobro, potem ni film o misijonarju Petru Opeki Akamasoa: dobri prijatelji daleč od umetnine.

Pred skrajno revščino, ki pesti ogromne množice ljudi v malgaški prestolnici, so avtorji filma in snemalci ostali v ozadju, niso se vsiljevali in "delali svoje zgodbe", ki bi se dobro prodajala in s katero bi služili. Zlorabe revnih, ki se zgodi lovcem na senzacije in "humanitarnim" zaslužkarjem, v tem filmu ni. Še več! Čeprav nas v filmu vodi Peter Opeka skozi meandre od nastajanja "dobrih prijateljev " pred 30 leti do čudovitih naselij s šolami, igrišči, zdravstvenimi domovi, pa je ves čas jasno, da je glavni igralec pravzaprav to smetiščarsko ljudstvo. Smetiščarji so skupaj s Petrom, ki je moral najprej postati eden od njih, napravili neverjetno...