Šestdeset let po koncilu Cerkev še vedno predeluje njegove sklepe - in si v določenih primerih, kot piše avstrijski Kathpress, želi že tretje tovrstno zasedanje. V spodnjem prispevku odgovarjamo na nekaj splošnih vprašanj o zasedanju cerkvenega zbora.

II. vatikanski koncil je prinesel ogromno duhovno prebujenje med cerkveno ljudstvo, vendar so njegove reforme v nekaterih krogih povzročile tudi globoko negotovost.

Kaj imajo katoličani v mislih, ko govorijo o »koncilu«?

Drugi vatikanski koncil je zasedal od leta 1962 do 1965 na štirih srečanjih, ki so trajala približno tri mesece, in je bil največji škofovski posvet 20. stoletja. Sprva je bil načrtovan za precej krajše obdobje, nato pa je razvil močno dinamiko. Papež Janez XXIII. (1958-1963) si je želel »Aggiornamento«, kar v italijanščini pomeni »posodobitev«, torej povezavo Cerkve z zahtevami vse bolj zapletene družbene stvarnosti. Koncil je prinesel ogromno duhovno prebujenje med cerkveno ljudstvo, vendar so njegove reforme v nekaterih krogih povzročile tudi globoko negotovost: kaj naj bi odslej veljalo, če staro ne velja več?

Katere so bile najpomembnejše koncilske teme?

Triletno zasedanje, ki je bilo na koncu skorajda nepredvidljivo, je privedlo do velikih sprememb: recimo do prenove bogoslužja z zatonom latinske maše, do večje samozavesti krajevnih škofov v odnosu do Rima, pa tudi laikov v odnosu do škofov. Del tega sta bila tudi večje zavedanje o vesoljni Cerkvi in ekumenska odprtost.

Katoliška cerkev z novo samopodobo zdaj sebe vidi kot skupnost vernikov, kot »Božje ljudstvo« na poti skozi čas.

Katoliška cerkev z novo samopodobo zdaj sebe vidi kot skupnost vernikov, kot »Božje ljudstvo« na poti skozi čas. Poudarjeno je »skupno duhovništvo« vseh vernikov, ki se med duhovniki in laiki udejanja v različnih oblikah. Po mnenju koncila ima vsak človek državljansko pravico do verske svobode, kar pomeni, da lahko svobodno izbere svojo vero v skladu s svojo vestjo. Prav tako je bil pojasnjen odnos rimske Cerkve do judovstva: tradicionalno protijudovstvo v Cerkvi je bilo jasno zavrnjeno. Cerkev se odpira tudi za dialog z drugimi nekrščanskimi verstvi.

Poskušali so celovito opredeliti položaj »Cerkve v sodobnem svetu«, recimo glede oboroževanja, napadalne vojne in samoobrambe, pa tudi glede povezave znanstvenega in gospodarskega napredka z živeto solidarnostjo. Odločno so obsodili komunistični ateizem.

Sveti papež Janez XXIII. ob odprtju II. vatikanskega koncila 11. oktobra 1962. FOTO: arhiv vatikanskih medijev

Kdo so bili slovenski udeleženci koncila?

Drugega vatikanskega koncila so se udeležili tudi slovenski škofje in njihovi teološki svetovalci, med njimi Maksimilijan Jezernik, Janez Vodopivec, Vladimir Truhlar in Alojzij Šuštar. Na prvem zasedanju pod vodstvom papeža Janeza XXIII. (od 11. oktobra do 8. decembra 1962) sta sodelovala ljubljanski nadškof Anton Vovk in mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik.

II. vatikanskega koncila so se udeležili slovenski škofje Anton Vovk, Maksimilijan Držečnik, Jožef Pogačnik in Janez Jenko.

Drugega zasedanja od 29. septembra do 4. decembra 1963, ki mu je predsedoval novi papež Pavel VI., sta se udeležila škof Držečnik in apostolski administrator ljubljanske nadškofije dr. Jožef Pogačnik, kajti nadškof Vovk je umrl 7. julija 1963.

Na tretjem koncilskem zasedanju od 14. septembra do 21. novembra 1964 pa so sodelovali trije slovenski škofje: ljubljanski nadškof Pogačnik, mariborski škof Držečnik in apostolski administrator Slovenskega primorja dr. Janez Jenko. (Bogdan Kolar: Odmevi koncilskega dogajanja v Cerkvi na Slovenskem)

Zakaj se potem ni »vse izboljšalo«?

Že med koncilom sta imela reformno in konservativno krilo velike težave pri usklajevanju vsebinskih razlik glede sporočila in usmeritve Katoliške cerkve v kompromisnih zaključkih, ki bi bili sprejemljivi za obe strani. Te cerkvenopolitične napetosti se nadaljujejo še danes.

Zagotavljati edinost in ji služiti je najpomembnejša naloga rimskega škofa.

Enostranske odločitve pristojnih za oblikovanje cerkvenega nauka, torej papeža in škofov, za ali proti reformam v osrednjih spornih vprašanjih so grozile, da bo večji del cerkvenega ljudstva ostal na stranskem tiru in da bodo te odločitve ogrozile cerkveno edinost več kot 1,4 milijarde katoličanov. Zagotavljati edinost in ji služiti pa je najpomembnejša naloga rimskega škofa.

Ali je na vidiku tretji vatikanski koncil?

Mnogi katoličani, predvsem tisti, ki so usmerjeni v reforme, danes pozivajo k novemu koncilu. Na pobudo papeža Frančiška je več kot sto nacionalnih in območnih katoliških škofovskih konferenc vesoljne Cerkve oktobra lani stopilo na novo sinodalno pot. O sklepih celinskih in krajevnih posvetov naj bi oktobra prihodnje leto razpravljala škofovska sinoda v Rimu.

Mnogi katoličani, predvsem tisti, ki so usmerjeni v reforme, danes pozivajo k novemu koncilu.

Miselnost tega projekta - razviti sodobno usmeritev in oznanjevanje - se ne razlikuje dosti od motivacije papeža Janeza XXIII. v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar pa takšen proces, usmerjen v dialog, morda nima prave cerkvenopravne pristojnosti, da bi dosegel podobno širok vpliv kot koncil.