Drugi vatikanski koncil (1962-1965) je bil doslej zadnje zasedanje vseh škofov vesoljne Katoliške cerkve, na katerem so sprejemali pomembne odločitve. Okoli 2.800 koncilskih očetov se je zbralo v baziliki svetega Petra, da bi razpravljali o tem, kako naj Cerkev oznanja svoje sporočilo v razmerah sodobnega sveta in ideološkega pluralizma. Med drugimi temami so bile reforma bogoslužja in duhovniškega izobraževanja, edinost med kristjani ter sprava med Cerkvijo in judovstvom.

Napoved koncila je bila povsem nepričakovana

Papež Janez XXIII. (1958-1963) je koncil napovedal 25. januarja 1959, tri mesece po svoji izvolitvi. Njegovo odločitev je spodbudilo takratno družbeno stanje, ki je pričevalo o propadanju duhovnih in moralnih vrednot: prišlo je namreč do velikih družbenih in političnih sprememb in pojavili so se novi problemi, ki so zahtevali krščanski odgovor. Napoved koncila je bila povsem nepričakovana in je naletela na velik odmev. Tako zunaj kot znotraj Cerkve so se prebudila velika pričakovanja in upanja, prav tako pa tudi dvomi in nasprotovanja.

Koncil naj bi bil podoba resnice, edinosti in ljubezni, za ločene brate in sestre pa tudi vabilo k edinosti, ki jo je želel Kristus.

Janez XXIII. je želel koncil pastoralne narave, ki bi pomenil prenovo Cerkve. V svoji prvi okrožnici je zapisal, da je namen koncila spodbuditi rast v veri, prenovo običajev in dopolnitev cerkvene stroke. Koncil naj bi bil podoba resnice, edinosti in ljubezni, za ločene brate in sestre pa tudi vabilo k edinosti, ki jo je želel Kristus. Zvest božjemu navdihu je Janez XXIII. brez obotavljanja ustanovil pripravljalno komisijo, ki je začela posvetovanja in pripravo glavnih tem, o katerih so nato razpravljali koncilski očetje.

Papež Janez XXIII. ob odprtju koncila na Trgu sv. Petra v Vatikanu. FOTO: Vatican Media

Prvo zasedanje je trajalo skoraj dva meseca

Zbor se je začel 11. oktobra 1962. Na ta dan je skoraj 2.500 škofov iz vsega sveta v dolgem in slovesnem sprevodu iz Trga sv. Petra vstopilo v Petrovo baziliko. Papež Janez XXIII. je v nagovoru ob odprtju med drugim dejal: »Koncil, ki se začenja, vzhaja v Cerkvi kot sijajen dan s prekrasno svetlobo. Šele jutranja zarja je, a že se nežno dotikajo naših duš prvi žarki vzhajajočega sonca! Vse puhti od svetosti, prebuja radost. Zremo namreč zvezde, kako s svojim sijajem večajo veličino tega svetišča, in to ste vi, kakor je pričeval apostol Janez, in za vas svetijo zlati svečniki okoli groba prvaka apostolov, ki so vam zaupane Cerkve.«

Prvo zasedanje je trajalo skoraj dva meseca. Med pripravami na drugo zasedanje, 3. junija 1963, je papež Janez XXIII. umrl. Nasledil ga je milanski nadškof kardinal Giovanni Battista Montini in prevzel imel Pavel VI. Nekateri so se bali, drugi pa upali, da se bo koncil zaustavil, toda novo izvoljeni papež je konec junija potrdil njegovo nadaljevanje. Drugo zasedanje se je začelo 29. septembra 1963, sledili sta mu še dve.

Teme, o katerih so vsak dan razpravljali koncilski očetje, so se nanašale na življenje Cerkve, ločenost med kristjani, nekrščanska verstva, človeštvo na splošno.

Med koncilom so se pojavljale mnoge težave. Teme, o katerih so vsak dan razpravljali koncilski očetje, so bile številne in raznovrstne. Nanašale so se na življenje Cerkve, ločenost med kristjani, nekrščanska verstva, človeštvo na splošno. K nekaterim temam je Cerkev na koncilu sploh prvič pristopila. V ospredje so prihajale tudi različne izkušnje, miselnost in pogledi na družbeno in cerkveno stvarnost.

Zbor se je sklenil 8. decembra 1965. V tem obdobju so koncilski očetje pripravili šestnajst dokumentov: štiri konstitucije (eno bogoslužno, dve dogmatični in eno pastoralno), devet dekretov in tri deklaracije. Nato se je začelo zahtevno obdobje uresničevanja vatikanskih sklepov.

Papež Janez XXIII. med bogoslužjem ob odprtju drugega vatikanskega koncila. FOTO: Wikipedia

21. ekumenski koncil Katoliške cerkve

Ključni dokumenti so konstitucije. Ena od njih je oblikovala novo razumevanje Cerkve: romarsko Božje ljudstvo, v katerem vsi nosijo odgovornost. Konstitucija o bogoslužju je botrovala reformi bogoslužja, ki je bila izvedena leta 1970, in uvedbi ljudskega jezika. Do te reforme so bili kritični predvsem tradicionalisti, pozneje pa je vodila tudi v odcepitve.

Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu je obravnavala vprašanja sodobnosti. »Dekret o ekumenizmu« je vzpostavil dialog s krščanskimi veroizpovedmi s ciljem doseči edinost Cerkve. V deklaraciji Dignitatis humanae so se koncilski očetje zavzeli za versko svobodo. V izjavi Nostra aetate je bil na novo opredeljen odnos z judovstvom in Cerkev se je odprla za dialog z nekrščanskimi verstvi.

Drugi vatikanski koncil je postal oporna točka za življenje sodobne Cerkve, tudi v današnjem času.

Drugi vatikanski koncil je bil 21. ekumenski koncil Katoliške cerkve. Na zasedanjih je sodelovalo tudi več kot 100 opazovalcev iz nekatoliških cerkva in skupnosti. Vsak koncil pomeni pomemben mejnik na poti vesoljne Cerkve. S poglobitvijo nauka, bogoslužno in disciplinarno reformo, izbiro primernejših načinov evangelizacije usmerja cerkveno življenje. Vsak koncil odpre novo obdobje za uresničevanje poslanstva Cerkve. Drugi vatikanski koncil je postal oporna točka za življenje sodobne Cerkve, tudi v današnjem času. Vsi koncilski dokumenti predstavljajo osnovno telo cerkvenega nauka in zakonov, potrebnih za prenovo Cerkve, vse dokumente pa prežema temeljna misel: prenova v duhu bolj živega posnemanja Kristusa, ki je središče Cerkve.