Po lepih in navdušenih množičnih praznovanjih Prešernovega dne, ki smo jim bili priča po vsej Sloveniji, se vsiljuje misel, da kot narod nismo razcepljeni med seboj samo zaradi naše žalostne polpretekle zgodovine, temveč da gre tudi za globoko notranjo razcepljenost v nas samih, ki nas ovira, da bi opazili, kaj se v naši prelepi domovini dogaja s kulturo v najširšem smislu, ki se kaže na vseh področjih življenja in dela. Zdi se namreč, da se ob naraščajočih socialnih razlikah vedno bolj uveljavlja načelo »kruha in iger«, kot bi rekli stari Rimljani.

Ruska pesnica in filozofinja Olga Sedakova je zapisala: »Ko za trenutek pomislimo, kaj vse nam v najrazličnejših oblikah vsak dan ponujajo in predstavljajo kot nekaj najboljšega in najbolj sodobnega ter kot dosežek vrhunske umetnosti, ne moremo drugače, kot da si priznamo, da je stanje res slabo. Zakaj ljudje želijo te stvari? Kaj iščejo v vsem tem? Zakaj so tako nesrečni, da to želijo?«

Navaja enega izmed zadnjih evrop...