»Osamljenost nekateri celo uvrščajo med večje probleme današnje družbe. Kako se rešiti iz začaranega kroga?« se sprašuje uvodničarka Jana Podjavoršek v letošnji prvi številki Božjega okolja, ki nosi naslov Sem res sam? Na vprašanje odgovarjajo prispevki različnih avtorjev: z življenjskimi zgodbami in izkušnjami manjše ali večje osamljenosti v običajnem svetu ali v izjemnih okoliščinah.

Duhovnik Matija Selan v članku Kako duhovnik živi »družinskost« pove, da »sedanje razmere nas (duhovnike, op. a.) naravnost silijo v občestvenost, v družinskost, če hočemo duhovno in celo fizično preživeti. Posameznik je preveč ogrožen zaradi sekularizma, maloštevilnosti, pomanjkanja duhovnega življenja in še marsičesa drugega …« Milica Kač pod istoimenskim naslovom spregovori o samoti kot posluhu za tiho. Ugotavlja, da »se morda človek z leti navadi, da ni toliko pomembno, koliko je v družbi, ampak s kom se druži«. Spoznava, da so najdragocenejša druženja na štiri oči, ko se čas res ustavi....