Med letom v ukrajinsko prestolnico Lvov zaspim. Komaj čakam na pristanek, saj so prijatelji hvalili lepoto mesta in na voljo imam en dan, da ga malo začutim! Ko se zbudim, letimo nazaj na Dunaj. V Lvovu je bilo preveč megle in nismo mogli pristati. Kljub vsej tehniki? V meni raste radovednost,­ kakšno je to letališče.



Ko naslednji dan pristanemo, razumem – letališče je v mestu, kjer je nevarnost v megli še večja. Izkrcamo se ob dokaj majhni in nenavadni stavbi. Aha, to bo letališka stavba. Spominja me na veliko staro železniško postajo – starinski sedeži, arhitektura ... Skozi velika vrata vidimo voziček s prtljago, ki jo delavec zlaga v vrsto na tla. Nobenega tekočega traku. Uh, kakšno letališče v primerjavi s tistim na Dunaju! Morda zato nismo mogli pristati v megli?

Mesto deluje domače zaradi avstro-ogrskega arhitekturnega sloga. Takšna je tudi letališka stavba, kjer nas čez nekaj dni ob odhodu čaka množica. Na...