Poslušala sem staro gospo, ki se je po zlomu kolka in po zdravljenju v bolnišnici, ki je temu sledilo, končno spet znašla doma. V stanju, na katerega niti malo ni bila pripravljena. Nikoli ji ni niti na kraj pameti padlo, da bi se tudi njej kdaj utegnilo kaj zgoditi. Drugim morda že, ampak to je drugače. Vsi okrog nje so se trudili, da bi ji pomagali in ji marsikaj olajšali, ona pa je ves čas tožila, da ji nihče nič ne pomaga, da se nihče ne zmeni zanjo in da ostaja sama s svojimi težavami.

Žal se je gospa začela zavedati tega šele v visoki starosti. Morda bi ji bilo sedaj laže, če bi o tem razmišljala že prej. Če imaš ob sebi še tako ljubeče ljudi, če se lahko z nekom pogovarjaš o vsem, kar se dogaja v tebi in v tvojem življenju, če se še tako dobro počutiš v skupnosti, v kateri živiš, prideš vedno znova do trenutka, ko ostaneš sam. Sam s seboj, sam z bolečino, sam z nekim problemom, lahko tudi sam z veseljem nad nečim. Drugi te lahko spremljajo l...