Ob svojem molku /ob številnih družbenih anomalijah/ se /katoličani/ zgovarjamo, da se ne da nič narediti, ker so itak vsi enaki, pokvarjeni, nesposobni in skrbijo le zase. Sedaj pa bomo obzirno tiho, ker bomo, če bomo slučajno povzdignili glas, dobili kot bumerang nazaj, da tudi sami nismo nič boljši. Seveda imam v mislih mariborski sindrom. Osebno menim, da ni problem v tem, da je zmanjkalo denarja – končno, to je v današnji gospodarski situaciji klasika –, problem vidim v tem, da so ljudje, ki bi po svojem stanu morali skrbeti za duhovno rast, videli prioriteto svojega poslanstva v gospodarski in finančni rasti in so se šli, namesto skrbi za misijone doma in po svetu, misijo nemogoče. Kakorkoli se bo vse skupaj končalo, bi nedvomno tudi v tem primeru veljale besede psalmista, ki pravi, da se tisti, ki je na nebeškem prestolu, smeje. Nedvomno je vesel, saj ve, da je mesto Cerkve v cerkvi in ne v pustolovskem parku. In vsaka pustolovščina nekaj stane. Žal, tudi ta.

Sodelavk...