Kadar se zdaj sestanejo ali po naključju srečajo, pogovor zelo hitro s politike in službe ali upokojitve preskoči na otroke in vnuke, na ''ta mlade'' pač. In kakor so se prej v nekaterih rečeh vedno razlikovale in v drugih vedno strinjale, tako je tudi zdaj.

Večinoma pa so vse enakih misli in čustev do vnukov: vse si jih želijo, se jih veselijo, so ponosne nanje in marsikatera zdaj nosi slike mladih družin in vnukov v denarnici.



Spet različne.

»To je moja hči v Rimu, saj veš, tam dela; to so vsi na dopustu v Vietnamu, to je moj sin v Bruslju pred palačo …« reče tista, ki je pred desetletji kazala: »To je moj konj – ne, ni najet, moj je … To je moja hiša, bazen je tu zadaj …«
»Tole so vsi vnuki na mojem rojstnem dnevu pri nas doma …«
»Nimam slik,« na kratko reče tista, ki tudi slik svoje družine in otrok nikoli ni nosila v denarnici.
Nekatere molčijo, nimajo vnukov in tiho hrepenijo, da bi se tudi n...