Kako težko že čakam,
da vzcvetijo teloh, trobentica in zvonček
in se mi spet nasmehneš in me pozdraviš
skozi te svoje oči življenja;
kako težko že čakam tiste pomladne žarke,
ki poženejo kri po žilah,
da potem vzdrhti srce kot ob prvi ljubezni,
ko ga vznemiriš z utripom svojega srca;
kako težko že čakam, da zaslišim
pretakanje vode iz gorskega ledu v toplo morje –
z njim me spet spraviš z zapečka
na preprogo tvojega rojevanja;
kako težko že čakam, da zadiši
po zažgani suhi travi in dimu,
ki zvečer obvisi nad vasjo,
dokler ga ne použijeta noč in rosa;
kako težko že čakam piš tistega toplega vetra,
ki visoko nad nas prinese prve ptice,
v korenine pa toči sokove,
da iz njih nabreknejo veje,
ki naznanjajo svatovanje cvetja;
kako težko že čakam na razigranost otrok,
ko smejo zopet – brez bund in kap
in brez neprestanih opominov mater –
skakati...