Prerok Izaija poudarja, da sva poklicana doživljati se kot bitji luči. Veva, da to ni samoumevno. V sebi namreč doživljava tudi strupeno dogajanje in temo, ki želi srce otežiti, zmesti, zatreti in ga zapreti v tesnobo in negotovost. Izaija pravi, da temo doživljava zato, ker s prstom kaževa na druge in varljivo govoriva. Luč je v nama, ko nehava s prstom kazati na druge in varljivo govoriti. Luč je v nama, ko prenehava zatirati bližnjega in obtoževati Boga. Če tistemu, ki pade, nisva popolnoma odpustila, ne bova prejela luči. Če se k Bogu ne bova obrnila z vsem srcem, bova prepuščena skušnjavi in hudobnežu. Če srce razsvetljuje sprava in se nič več ne vdaja žalosti zaradi zla, potem od Boga prejme luč. Vabi naju, da se očistiva svoje krivde in drugih ne obsojava. Ko odpustiva, tudi midva sprejmeva odpuščanje za svoje grehe. Pa ne le to. Bog nič več ne dovoli, da bi padla v tisti greh. Če ne bova nikogar več obsojala, tudi skušnjav ne bova imela več. Srce bo krotko in ponižno kakor J...