»Pregovor pravi: Kdor ne ve, kam hoče priti, bo gotovo pristal tam, kjer noče biti! Zato je nadvse pomembno, da tudi Cerkev na Slovenskem po demokratičnih družbenih spremembah čim bolj jasno oblikuje svojo vizijo, si postavi jasne cilje, pripravi konkretne programe, zastavi zdrave finančne vire za kritje svojih aktivnosti in poskrbi za ljudi, ki jih bodo izvajali,« smo leta 2006 brali v pastoralnem uvodu knjižice Financiranje Cerkve, ki jo je pripravila delovna skupina za gospodarska in finančna vprašanja pri Slovenski škofovski konferenci. Mimogrede: vodil jo je mariborski škofijski ekonom.
Gledano z današnje perspektive je bilo v teh besedah nekaj preroškega: Cerkev na Slovenskem je zaradi očitno nezdravih finančnih virov, na katere se je želela »priklopiti« mariborska krajevna Cerkev, pristala tam, kjer noče biti – pred ekonomskim polomom in na stoletnem dnu zaupanja –, kar daje vedeti, da pred leti ni prav dobro vedela, kam hoče priti.

Ali res ni vedel...