Zazdelo se mi je, da bi začela z navedkom iz knjige, ki ji je František Langer dal naslov Kovček zamorja in je prikupno delo o filatelističnih strasteh … A glej, vrabec se je nekam skril … Toda namig je že jasen, kajne … Zgodba, se pravi razstava Na poti v neznano, ki je že pol leta na ogled v Slovenj Gradcu, se je pritihotapila iz starega kovčka, polnega pisem in dopisnic, polepljenih z znamkami nekega minulega sveta. Njen avtor je Jurij Simoniti, upokojeni zdravnik in filatelist, tudi lastnik vojne korespondence med očetom in mamo, pa med otroki in očetom ter drugimi sorodniki. V starem kovčku je spravljenih skoraj 300 korespondenčnih kosov! Kaj je v tem tako posebnega? Skoraj vse. Zelo nenavadno je, da se pri nas kakšen muzej odloči dati svoj prostor za neherojsko poglavje zgodovine. Zelo nenavadno je, da sprejme med kreatorje zunanjega sodelavca in tako rekoč amaterja. Nenavadno je tudi to, da se iz štirih vojnih let ohrani toliko družinskih pisem. No, čisto vsakdanje tudi ni, da so tako slikovita in da sploh so … Kako slikovita zna biti stara pošta, je tačas mogoče videti tudi na skrajnem zahodnem koncu Slovenije. V gradu Dobrovo v Brdih so razstavo slikarjev Mihe Maleša in Zorana Mušiča dopolnili tudi s prijateljsko korespondenco, ki govori o razstavah, člankih, potovanjih. Ko se mir prevesi v vojno, so cartoline postale opremljene s propagandnim geslom VINCEREMO, z večkratnimi žigi, biti pa morajo tudi dvojezične – potujejo tako v Ljubljano kot v Lubiano. Knjiga Simonitijev (ima več avtorjev, a prevladujejo Simonitiji treh generacij, za pomoč pa jim je Marjan Linasi), ki dela družbo razstavi in jo bo ohranila, ima na platnicah sestro Mušičeve dopisnice Malešu. Pisal jo je Lovro Postl iz Locovizza di Aidussina (Lokavca pri Ajdovščini), naslovnik pa je bil Wolgeboren Herrn Dr. Simoniti Alois, v kraju Windischgraz, (Slovenj Gradec), Jugoslavia – za vsak slučaj piše zraven še Steiermark. Poštni žigi so nemški in italijanski. Enake dopisnice iz istega kraja in z isto pisavo, namenjene Cveti Simoniti, dobijo pozneje še vse mogoče dodatke, recimo Censura, pa Deutschland namesto Jugoslavia, Štajerska pa postane Untersteiermark … Glavnina razstavljene zbirke in knjige je namenjena korespondenci med možem in ženo, če smo natančni, pismom gospe Cvete Simoniti, ki jih je pisala možu Alojzu Simonitiju v Breslau. Oba sta bila po rodu Primorca, ki sta na Štajersko oziroma Koroško prišla na begu pred fašizmom. Ko bi ne bila ločena, bi dopisovanja pač ne bilo – kako torej je do ločitve prišlo? Štiridesetletni dr. Alojz Simoniti, zdravnik v Slovenj Gradcu, je bil zaradi bolnih pljuč oproščen vojaščine. Bil pa je dober zdravnik, po bridkosmešnem naključju je kmalu po okupaciji ozdravil šefa gestapa in si s tem prislužil dvomljivi privilegij premestitve visoko v nemški rajh, v Breslau v Šleziji (mesto je po vojni postalo poljski Wroclaw). V Slovenj Gradcu so ostali Cveta Simoniti in njeni štirje otroci – Jurij, Mitja, Primož in Marjetica. Družini so se čez čas pridružili še razni sorodniki, od starih staršev do nečakov oziroma bratrancev. Vsi ti nastopajo v korespondenci, zraven pa še različni drugi sorodniki, sosedi, znanci, nasprotniki, mogočniki … Otroci rastejo, zbolevajo, se šolajo. Stiska raste, ker se zmeraj manj dobi, se pravi da kupiti. Ljudje odhajajo – v tuje kraje, vojsko, taborišča … A treba je poudariti: družini Simoniti se je godilo sorazmerno dobro, ali se ji vsaj ni zgodilo nič tako nepopravljivega kot mnogim drugim.