Ko se v Državnem zboru začenja novo mandatno obdobje, spoznavamo vaša imena, nove obraze in glasove, besedne navade in razvade ter druge posebnosti, po katerih vas bomo kmalu prepoznavali že “na posluh”. Morda se bo marsikateri med vami odločil za tečaj govorništva, da bi se otresel jezikovnih napak, bojim pa se, da se bo hkrati kateri nalezel od starejših poslanskih tovarišev “politično korektnega” izražanja, ki skuša z vrednostno nevtralnimi besedami prikrivati ideološko spotakljivost ali splošno nezaželenost nekaterih dejstev (finančna nedisciplina, prosta izbira, prekinitev nosečnosti, varstvo osebnih podatkov …). Takemu izražanju je treba včasih priznati iznajdljivo jezikovno ustvarjalnost (npr. pravica do drugačnosti), sporen pa je lahko namen njegove rabe, tj., če ne gre za iskanje splošno razumljivega in sprejemljivega izraza, temveč za zamegljevanje resnice, ker se s politično korektnim izrazom skuša ustvarjati lažen vtis, kakor da spotakljivega dejstva sploh več ni. Za delovanje pravne države nastanejo resne težave, če se taki izrazi namnožijo v uradnih predpisih ali političnih programih vladajočih družbenih skupin (domišljijsko skrajnost te usmeritve z “ministrstvom resnice” poznamo iz Orwellovih romanov).