Sredi meseca je delavsko predmestje nepričakovano zajela huda zima. Prišla je zjutraj, iznenada kot državni udar. Zapacana zima, ne le rep, celo truplo. Veter, ta podlež, si je kot kakšen objesten šolar izbral predel z nizkimi hišami, podirajočimi se strehami in z vhodnimi vrati, ki so se slabo zapirala. Veliko laže ga je mrcvaril kot bogate mestne četrti! Oblaki so brez prestanka zlivali ledeni dež, že vnaprej premagani snežni metež; zdelo se je, da je nebo streslo vse, kar je imelo najhladnejšega in najbolj žalostnega, na to vdano mesto, na to revno naselje. Za prebivalce Sagnyja so bila jutra pozimi enaka večerom, sobe so bile mrzle kot ulice, ker se vrata v stanovanja in vhodi na škripajoče stopnice niso dobro zapirali. Učitelju je zima pomenila nadležne kepe, volnene šale, iz katerih so kukale samo oči, in otroke, ki so kašljali, da jim je skoraj razparalo prsi. Za enega izmed njih, Štefana, je bila zima kakšno jutro tih, zasne...