Kdor hoče zares živeti, mora oditi na svoj rob. To je ena od prvin evangelija, dobrega sporočila božične zgodbe vse od Lukovega evangelija (2,7–14), prek ljudskega izročila do adventnih dni v letu 2011. Vtkana je v vse, tudi najbolj stereotipne in pozunanjene običaje. Tako ali drugače stilizirane jaslice, folklorni element praznovanja z religiozno vsebino, so podoba skrajnega družbenega roba. Najbolj praznični dogodek intimne skupnosti, družine, rojstvo novega človeka, je tu potisnjen pravzaprav že onstran družbe: »na prosto«, v jasli, med živali, kjer se institucije civilizacije (pastirji na nočni straži) mešajo s prvobitnim, naravnim svetom. Zgodi se v največji samoti: brez prič. Te pridejo šele kasneje. Ko je sad milosti že tu. Unavzočil pa se je v nezavzemljivem zavzetju skrivnosti. Morda ni naključje, da ima ta samota za ozadje skrajno koncentracijo družbenega življenja, popis prebivalstva v rimskem imperiju, ki je sprožil intenzivna potovanja in gnečo v mestih, zaradi katere za nekatere ljudi v skupnosti ni bilo več prostora. Izločenost, prikrajšanost za občutek utripajočega dogajanja, ki nas pomirja s tem, da nas stalno vznemirja, in nam s svojo razburljivostjo obenem odvzema sposobnost drugačnega vznemirjenja. Ospredje življenja tako mobilizira naše čute in misli, da ga izenačujemo z življenjem samim. Da se s potlačeno grozo odvračamo od vsakršne globine. Otipljiv, čeprav obenem »neviden« rezultat tega je dvodimeznionalnost sodobne kulture: njena sploščenost na družbeno dogajanje in ujetost v mišljenjske norme in okus zgodovinskega trenutka. Njene prepovedi vsega, kar se ne pusti prevesti v družbene ali psihološke količine.