Velikokrat smo že slišali misel svetega Avguština: »K sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«

Vse človeško življenje je eno samo nepotešeno hrepenenje po Bogu. Ljudje ga skušajo potešiti na vse mogoče načine: z delom, z zabavo, z najrazličnejšimi užitki, z alkoholom, z mamili. Toda nič ne pomaga – ostane le grenak priokus ali celo gnus, potešitev je kratkotrajna in hrepenenje se pojavi s še večjo močjo.

In ta Bog, vzrok našega hrepenenja in vir njegove potešitve in pomiritve, prihaja k nam. Vsak čas bo božič. Bog ne prihaja k nam kot aristokratski plemič, da nam ne bi bilo nerodno pred njim, ker smo samo navadni ljudje. Ne prihaja k nam kot mogočen vladar, da se ga ne bi bali, ker smo polni grehov, napak in slabosti. Ne prihaja k nam kot zmagovit vojskovodja, da ne bi trepetali pred njim, ker smo se mu tolikokrat upirali. Prihaja kot nebogljen otrok, da ga lahko vzamemo v naročje i...