Slovenci imamo s Prešernom veliko srečo. Ne samo zato, ker je prvi ustvaril resnično poezijo v slovenskem jeziku in tako »dokazal«, da lahko najvišja evropska kultura živi tudi v tem marginalnem »slovanskem dialektu«. V dediščino, priznano in nepriznano, izkoriščano in prezrto, nam je zapustil tudi, rečeno v jeziku sodobne kulturologije, svoj miselni in vrednotni horizont. Rečeno bolj preprosteje (in morda natančneje): kulturo, ki seva iz knjižice Poezij. Ta kultura ni niti abstraktni univerzalizem niti zaplankani nacionalizem, temveč realizem, ki združuje zgodovinsko odgovorno skrb za ohranjanje narodove identitete in prizadevanje za bogatenje njegove tradicije z elementi drugih kultur. Notranja, duhovna povezava samobitnih nacionalnih kultur – si lahko mislite boljšo popotnico za življenje v novi realnosti združene Evrope?

Prešeren pa ima manj sreče s Slovenci. Že leta 1843 je Stanku Vrazu pisal, da se je njegovo ime v slovenskem svetu izgubilo in da sedem ur dela...