Ko sem pred dnevi v Delu bral oceno biografskega romana o Francu Ksaverju Mešku (Rudi Mlinar, Šepetanje lip, izdala celovška Mohorjeva), sem se spomnil naslova zbirke Meškovih črtic Mir božji iz leta 1906. Zanje sem izvedel pred pol stoletja, vendar zbirke nisem prebral in tudi njenega naslova si nisem nikoli skušal s ponavljanjem posebej zapomniti, zdaj pa se mi po branju časopisa ni in ni hotel umakniti iz zavesti, tako da sem se vprašal, zakaj ga še kar premetavam po svojem delovnem spominu: Mir božji. Božji mir. Mir božji...? Kdaj sem ta izraz nazadnje srečal – morda vsaj po naključju?
No, seveda – bilo je pred dvema ali tremi meseci, potem ko je dolgoletna in zaslužna lektorica Družine v “poslovilnem intervjuju” ob upokojitvi omenila desetletni spor o veliki začetnici v besedi BOŽJI in ko je v pismih bralcev izšel še kritičen odmev na njeno izjavo. Kot udeleženec omenjenega spora sem se čutil dolžnega vstopiti v aktualizirano polemiko, vend...