Ko se oglasi glas, se oglasi tudi srce
Ko se oglasi glas, se oglasi tudi srce
»Včasih je treba pošteno tvegati, da si nato pošteno srečen,« pravi o tem, kaj se je naučila iz življenjske zgodbe svojih staršev, hči Cecilija. Marko Fink je pred dvajsetimi leti namreč pošteno tvegal: pustil je udobno službo profesorja na agronomski fakulteti buenosaireške univerei in sprejel ponudbo salzburškega deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne vloge: Figara, Leporella in Don Alfonsa. Do takrat ni imel operne izkušnje, tudi uradnega spričevala kakšne pevske ustanove ne. Imel pa je čudovit glas in takorekoč štiridesetletno povezanost z glasbo: Finkova družina je slovela po lepem petju, tudi Marko je že od malega prepeval v raznih pevskih sestavih. Njegov glas ni bil poznan le med slovenskimi priseljenci v Južni Ameriki, navduševal je tako rekoč povsod, kjer se je »oglasil«. Ko ga je z zborom Karantanija in z argentinskim Polifonskim zborom slišal peti profesor teatra Colon v Buenos Airesu Viktor Srugo, mu je ponudil zastonj učne ure vokalnega petja; kasneje je obiskoval še razne druge tečaje petja pri vrhunskih profesorjih. V salzburško opero je prinesel tudi odrsko izkušnjo: po pet, tudi sedem predstav na leto je pripravil gledališki odsek Slovenske kulturne akcije na slovenskem odru v glavnem argentinskem mestu.
Marko Fink, basbaritonist
»Včasih je treba pošteno tvegati, da si nato pošteno srečen,« pravi o tem, kaj se je naučila iz življenjske zgodbe svojih staršev, hči Cecilija. Marko Fink je pred dvajsetimi leti namreč pošteno tvegal: pustil je udobno službo profesorja na agronomski fakulteti buenosaireške univerei in sprejel ponudbo salzburškega deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne vloge: Figara, Leporella in Don Alfonsa. Do takrat ni imel operne izkušnje, tudi uradnega spričevala kakšne pevske ustanove ne. Imel pa je čudovit glas in takorekoč štiridesetletno povezanost z glasbo: Finkova družina je slovela po lepem petju, tudi Marko je že od malega prepeval v raznih pevskih sestavih. Njegov glas ni bil poznan le med slovenskimi priseljenci v Južni Ameriki, navduševal je tako rekoč povsod, kjer se je »oglasil«. Ko ga je z zborom Karantanija in z argentinskim Polifonskim zborom slišal peti profesor teatra Colon v Buenos Airesu Viktor Srugo, mu je pon...
»Včasih je treba pošteno tvegati, da si nato pošteno srečen,« pravi o tem, kaj se je naučila iz življenjske zgodbe svojih staršev, hči Cecilija. Marko Fink je pred dvajsetimi leti namreč pošteno tvegal: pustil je udobno službo profesorja na agronomski fakulteti buenosaireške univerei in sprejel ponudbo salzburškega deželnega gledališča, da v Mozartovem letu odpoje tri glavne vloge: Figara, Leporella in Don Alfonsa. Do takrat ni imel operne izkušnje, tudi uradnega spričevala kakšne pevske ustanove ne. Imel pa je čudovit glas in takorekoč štiridesetletno povezanost z glasbo: Finkova družina je slovela po lepem petju, tudi Marko je že od malega prepeval v raznih pevskih sestavih. Njegov glas ni bil poznan le med slovenskimi priseljenci v Južni Ameriki, navduševal je tako rekoč povsod, kjer se je »oglasil«. Ko ga je z zborom Karantanija in z argentinskim Polifonskim zborom slišal peti profesor teatra Colon v Buenos Airesu Viktor Srugo, mu je pon...