Sveto pismo ima dve značilnosti, ki komu povzročata težave, ker nastopata hkrati in si na prvi pogled nasprotujeta, a se tudi vzajemno poudarjata. To sta preprostost in globina.

Preprostost pisatelju narekuje, da prikaže stvar brez olepšav, globina pa ga sili, da se kdaj nepopolno izrazi.

Ker Sveto pismo govori o nevidnih rečeh, mora nujno uporabljati besede, ki ne dosegajo veličine stvari; in kakor da bi čutilo, da zanje že tako in tako ne bo našlo dostojnih besed, niti ne išče najmočnejših, temveč jemlje čisto navadne. Čim globlja je misel, tem preprostejša je beseda. Beseda in misel hodita vsaka svojo pot.

Globina pisatelju kaj rada narekuje protislovja – protislovja le po črki, preprostost pa se ne trudi bogvekaj, da bi se jim izognila.

Dalje imajo pri globokem pisatelju tudi nedokončani stavki, pripombe, omejitve, da, celo besede svoj smisel, ki ni odvisen od miselne zveze, in dopuščajo razlago. V njih ni ničesar zaradi okrasja...