Sedim ob kaminu in čakam,
ko ogenj pojenjuje sam vase,
da bo iz sebe nevidno grel naprej.
Čakam, da v to toplino vstopi otrok,
tisti otrok, ki je moj pravi jaz,
ki je prišel iz božje dlani
in je verjel sleherni roki,
ki se je igral pod božjim očesom
in je zaupal slehernemu pogledu,
ki je poslušal petje angelov
in je prepeval slehernemu človeku.
Že dolgo čakam –
kakor ob zibeli svojega otroštva,
da se z oltarja dobičkov položim vanjo,
da dovolim, da se mi približa božja dlan,
in mi zaceliti rane
ter me objame z najslajšo bližino.
Čakam na tega otroka v srcu,
da bi zaslišal materino molitev
in ujel šepet Boga:
»Tako rad te imam,
še zmeraj te držim za roko;
tako vesel sem te,
še zmeraj sem z vso ljubeznijo s teboj!«
Kakor drevo na pomlad
čakam na ta večni božični večer
in na božjega otroka v njem;
čakam na to večno domačnost Boga,
na trenutek, v katerem človek
postane b...