»In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,7).

Vstopamo v nov adventni čas, čas srečanja s samim seboj in čas spreobrnjenja. Kateri že v mojem življenju? Koliko priložnosti mi je že bilo danih? Gospod me zopet vabi k iskrenemu srečanju s seboj in svojo resničnostjo – ne sama, ampak z njim.

Pogled nazaj: kako daleč je že, ko sem se izgubila, ko sem izgubila stik z Gospodom, s seboj in z bližnjimi, pa se tega niti nisem prav dobro zavedala? Dokler mi je šlo dobro, sem živela v nekem površinskem prepričanju, da je vse prav: redno sem molila, hodila k maši, prejemala zakramente, prebirala božjo besedo … Pristen in iskren odnos z Gospodom pa se je počasi izgubljal in s tem sem se zgubljala tudi jaz. Počasi in neopazno sem drsela v vedno večjo odtujenost in osamljenost – vse dokler se je nisem zavedela.

Bolečina osamljenosti in stiske me prebudi iz sanj in skupaj s prerokom Izaijem se sprašujem: »Zaka...