Moč izgovorjenih besed je neizmerna in lahko sega od najbolj žlahtnih spodbud pa vse do neznosnih obtožb.

Izrečenih besed ne moremo vzeti nazaj, temveč vedno obrodijo svoj sad, enkrat spodbudnega, drugič ne. Sveto pismo izjemno jasno preganja vsakršno neobvladano govorjenje: »Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako dogajati« (Jak 3,10).

Ponekod srečamo modre misli, ki nas spodbujajo, da bi se že vnaprej izognili neobvladanemu govorjenju: »Varuj svoj jezik hudobije, obvaruj svoje ustnice zvijačnega govorjenja« (Ps 34,14). Spet drugje pisci zapišejo svoj trden sklep: »Dejal sem: Pazil bom na svoja pota, da ne bi grešil s svojim jezikom« (Ps 39,2). Večinoma pa povsod po malem srečujemo neposredne napotke v obliki opozoril glede grdega govorjenja, ki na trenutke zvenijo precej strogo. Naša vera v Boga se mora kazati v našem govorjenju tako, da postajamo vedno boljši: »Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč...