V slovenščini je beseda »solznodolinstvo« odmrla. Pa je bila pred sto in več leti kar živa v ustih in peresih »naprednjakov«, ki so z njo z obzirno zafrkljivostjo označevali krščansko vizijo sveta. In vendar onih nič solznih verzov »En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijat'lje povabil, pa sam ga bom pil« ni bil napisal kdo izmed naprednežev, ampak katoliški škof in danes celo blaženi Slomšek. Toda bil je čas razcveta liberalizma in rastočega pričakovanja Marxovega raja. Iz solznodolinstva je bilo treba enkrat za vselej preiti v veselodolinstvo.

To sta zanosno poskusila fašizem in nacizem s kultom mladosti (Giovinezza, »giovinezza«) in zdravja (glavni predmet v spričevalu je bil telesna vzgoja, mi je rekel bivši študent nemške šole). Komunizem pa je tako in tako meril na vsestransko človekovo odrešenje, začenši s telesnim. Pri nas je lahko to simboliziral zlikani, rejeni in nasmejani Tito za volanom svojega vozilčka na Brionih.

Popoln optimizem glede sebe in J...