Ali se mladi res nočejo učiti? Jim je šolski sistem pisan na kožo?

Pronicljiva modrost starih Rimljanov, ki se zrcali v slavnem izreku, da se ne učimo za šolo, marveč za življenje, zgovorno priča, da so se pedagogi, misleci, poligloti in drugi veliki duhovi že v antiki ukvarjali z vprašanjem, kako šolo, učenje in pridobljeno znanje narediti čim bolj koristno in uporabno, hkrati pa prijetno in prijazno do vseh, ki v njej (so)delujejo in se z njo srečujejo.

Belina bele knjige

Podobno kot v rimskem cesarstvu v časih pred Kristusom in neposredno po njem tudi danes še vedno ne vemo natančno, kaj je v šoli nujno potrebno, kaj potrebno, kaj sprejemljivo in kaj odvečno, nepotrebno ali (morda) celo škodljivo. Šolniki in vsi, ki odločilno vplivajo na razmere na vzgojno-izobraževalnem področju, si še danes niso enotni, kaj sodi v učni načrt in predmetnik in kaj ne, kakšen naj bo njegov obseg, kaj je v njem nepogrešljivo in kaj lahk...