Kot vsako leto je spet prišel čas, ko nas tudi narava spomni na minljivost, umiranje, smrt. Tako naraven, edinstven proces sproža neverjetno globoka in močna čustva v vsakem od nas. Kot rojstvo je tudi smrt neizogibni del življenja. Je eden najmočnejših procesov, ki omogoča preobrazbo našega notranjega življenja. Vse se obrne navznoter in utihne. Kot v naravi.

To je priložnost, da se srečamo z lastno minljivostjo, z minljivostjo materialnega sveta. Kaj nam ostane, ko se enkrat zavemo, da je vse, prav vse okrog nas minljivo, tako končno? Pred to resnico, ki v našo zavest, v naše srce zareže z ostrino noža, lahko pobegnemo ali pa jo objamemo in sprejmemo ta dar, ki naše življenje lahko oplemeniti in ga naredi bolj polnega in resničnega. Sodobna družba je naravnana k bežanju pred temi občutki, želimo se skriti in prikriti boleča občutja poslavljanja, odhajanja in minljivosti. A vseeno se vsak od nas prej ali slej sreča s smrtjo iz oči v oči. Lahko bežimo pred temi občutki vse...