Ena od znamenitosti, ki si jo želim obiskati v vsaki tuji državi, kjer se mudim malo dlje časa, je pokopališče.

Morda zveni mračnjaško, a meni pokopališča ogromno povedo o odnosu nekega naroda do smrti. Torej tudi o njihovem odnosu do samega življenja.

Zelo se me je dotaknil lanski obisk glavnega pokopališča v Dublinu. V uri in pol sprehoda na sončno popoldne sredi tedna nisem srečala nikogar. Če si kdaj sredi tedna popoldne na Žalah, sicer ne bo ravno gneče, a zagotovo med grobovi ne boš sam.
Mar to pomeni, da Irci nimajo odnosa do umrlih, da se jih ne spominjajo, ne spoštujejo prednikov? Ali vsaj, da jih mi spoštujemo bolj?

Res da grobovi na Irskem niso tako brezskrbno urejeni in negovani kot pri nas. Mnoge rože so uvele in posušene, groba s svečo skoraj ne najdeš (kar je mnogo bolj ekološko!), radi pa na grobove prinašajo kipce angelov. Zlasti grobovi otrok so jih polni.
In ti – grobovi otrok – so bili zame ob obisku dublinskega pokopališča...