»Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje ...«



Na večer pred praznikom vernih duš sva z možem pokleknila v dnevni sobi, da bi ob prižgani sveči skupaj molila rožni venec za naše rajne. Plamenček neenakomerno utriplje in daje sobi skrivnosten, posvečen videz. Drugega za drugim si skušam v spomin priklicati rajne sorodnike, prijatelje in znance. Veliko jih je, veliko že tudi mojih vrstnikov. Ko sem kot majhna deklica hodila po ljubljanskih Žalah, skoraj nisem mogla najti groba, kjer bi lahko prižgala svečko. Zdaj je svečk mnogo mnogo premalo.

Ki je za nas krvavi pot potil ... Kako si se bal trpljenja in smrti, Gospod! Krvave kaplje so ti stopile na čelo, ko si molil na Oljski gori. Tudi mene je strah stopiti v neznano, čeprav verujem v večno življenje in v neskončno srečo pri Tebi. Vendar pa zaupam Tvoji ljubezni, Gospod. V svoji dobroti poskrbiš, da nam smrt ni pretežka. Vsakogar pokličeš takrat, kad...